Virtual Insanity

Nekoč je živela prelepa ptica. Pela je najlepše pesmi, da so tisti, ki so jo posušali mislili, da slišijo angelski glas. Letela je tako lepo, da je na zemlji in na nebu obstalo vse, da bi jo videlo. A njeno bleščeče in pisano perje je pritegnilo pogled slehernika.

In v to ptico se je zaljubilj kralj. Opazoval jo je, poslušal in ni se mogel nagledati njene lepote. Vsak dan je hrepenel po njej in odhajal na grajsko dvorišče, da bi jo slišal in ugledal. Muzal se je in vsak dan iskal priložnosti in izgovore, da bi poslušal njeno nebeško prepevanje, opazoval prefinjeno eleganco njenih gibov.

Kralj si je močno želel ptice ob sebi. Vsak dan bolj strastno in bolj močno. Sklenil je, da se ji bo približal. Vsakič znova, ko je šel na grajsko dvorišče ji je nesel zrnje. In ptica je prišla vsakič malo bliže, dokler mu ni tako zaupala, da je zrnje zobala kar iz njegovih rok. Takrat je še posebej lepo prepevala in takrat se ji barva njenega perja še posebej lepo prelivala iz odtenka v odtenek.

Kralj je sklenil, da bo ptico ujel, da bo večno njegova, lahko bo prepevala v njegovih sobanah, samo njemu. In tako jo je naslednji dan ujel in uklenil v kletko ter odnesel v svoje sobane.

Ptica je naprej prepevala, prelivala barvo svojega perja a letela ni več. Čez nekaj časa sta lesket in barvitost njenega perja zbledela. In še malo kasneje je ptica utihnila. Vsa sključena in žalostna je posedala v kletki. Žalostna je bila, ker ni čutila prostranstva neba, ker ni videla širine polja in ker njenega perja niso božali sončni žarki.  A kralj je bil sebičen. Čeprav je videl, da ptica trpi ji ni dovolil, da bi počela stvari, ki so ji ljube.

In tako je ptica začela umirati, počasi in boleče se je zvijala v kletki. Nič več ni pila, nič več ni jedla.

Otroci, povejte, kaj naj kralj naredi, da bo ptica živela? Ali naj ji da jesti, ali naj ji prinese najlepšo kletko, ali naj ji prinese najlepše ogledalce in zvonček ali naj ji dovoli početi stvari, ki so ji ljube?

Kaj naj naredimo, da bo ptica spet ptica in ne ujetnica?

(kitajska narodna)

Nakup knjig mi predstavlja sveto opravilo. In knjiga je svetinja. In nakup knjige ne sodi v mega trgovske centre ali na bencinske črpalke ali na pošte. Knjigo rada dobim v dar, jo grem kupit v knjigarno.  Tudi nakupi preko interneta so dobrodošli.

In ne dolgo nazaj sem se zgražala nad Pošto, ki prodaja popolnoma vse in vse ima prednost pred pošiljkami, žal. Tako prodajajo neke karte, s katerimi podkupim škorca, da gre z mano na pošto. Trikrat nese pošto v nabiralnik in za plačilo dobi karte . Otroke je treba že od majhnega učit, da storitve niso zastonj. Prodajajo cel kup ene bofl, kičaste robe, ki nima neke jasne uporabne vrednosti. V glavnem s tistim zamotijo otroke, da ne cvilijo, medtem ko se prestopamo v vrstah iz noge na nogo. Spomnim se, da je bila edina taka uporabna zadeva plišasta igračka, ki sem jo nesla tašči v bolnico po operaciji. Pravijo, je treba nest nekaj mehkega, prijetnega na otip. In to vem, je koštalo 6€. Veliko, če pomislim na to, da so te gosenice prilezle k nam nabasane v kontejnerju nekje iz Kitajske, kjer jih v eni uri naredijo par deset tisoč. No, OK.

In ena izmed polic ponuja knjige. Kakšno bogoskrunstvo. Res, knjige nikoli, ampak res nikoli ne bi kupila na pošti. Tako sem vsaj mislila. Še danes zjutraj. Ampak, ko sem na polici zagledala Bono o Bonu sem knjigo pograbila in je moja. Takrat pa sem doživela razodetje.

Razodetje št. 1: čeprav je knjiga kupljena na pošti je knjiga in z veseljem jo bom prebrala

Razodetje št.2: prav vesela sem, da mi ne bo treba klikat celo uro po internetu, potem pa mi ne bo treba še na pošto v vrsti

Juhu! Kakšno olajšanje )!

Mogoče res nimam ne vem kakšnega papirja, s katerim bi lahko ljudem mahala pred nosom in se hvalila, kako pametna, da sem. Mogoče res nimam pomenljive službe, kjer bi lahko zviška gledala na mimoidoče, jim žugala z iztegnjenim prstom in razkazovala svojo avtoriteto. Mogoče res nisem ministrica, zdravnica, poslanka, sodnica. Ampak, neumna pa nisem! Zato nikakor ne kupim izjave, da si zdravniki zaslužijo višje plače zato, ker rešujejo življenja in zaradi tega nosijo večjo odgovornost.

Ko zdravnik uspe rešit človeka s pomočjo kisikove maske in injekcije adrenalina, ko pomaga na svet malemu bitju in reši mamo in otroka  verjamem, da ga takrat navdahnejo očutki vsemogočnega. A če mu to preide v kri in navade, ter želi vsem razkazovati svoje božanske moči, pa lahko ta odvisnost postane nevarna.

In ko hočejo bogovi višjo plačo, z lahkoto pozabijo na nevzdržne razmere v nebesih in pravijo, da ne bodo več reševali človeških življenj, dokler ne bodo za svoje delo ustrezno nagrajeni. V nebesih mora biti vedno vsega dovolj na razpolago, da se bodo mastili, opijali in izkušali vse tiste božanske naslade, ki so jim jih inflacijski viharji nesramno in brez opozorila vzeli. Kajti, le oni so tisti, ki mi bodo v roku rednega delovnega časa napisali najboljše zdravilo, najboljšega farmacevta, za kar bodo še posebej nagrajeni. In za nagrado bodo lahko spoznali prostranstva drugih nebes. Ampak vse to pripada le bogovom. Vendarle delajo brez napak dvanajst in več ur dnevno, pa sploh niso utrujeni.

Mi, navadni ljudje, pa smo lahko srečni, da po nebesih letajo angeli. Običajno jih ne opazimo. Verjetno zato ne, ker delajo in si ne morejo privoščiti razkazovanja. Pa tudi ne odločajo o tem, kdo bo živel in kdo ne. Oni rešujejo življenja in ne zahtevajo ničesar v zameno. Za angele je največja vrednota ta, da so življenje rešili.

Bogovi bi se morali spustiti na zemljo in se vživeti v navadnega človeka, z navadno plačo, da bi pomislili na posledice svojih dejanj in kakšno življenje rešili tudi tako, da bi še naprej živeli s svojimi skromnimi več tisoč evri na mesec in na ta račun uredili razmere bolnemu človeku dostojne.

Sedaj pa, ko moram na polikliniko si želim, da bi me zdravili na veterinarski postaji. Tam imajo namreč novejše rekvizite.

Pod črto letošnjih bilanc lahko napišem:

- nočnih 0

- red bulov 0,5

- pokasiranih živčnih 0,5

- narejenih bilanc 37

- zadovoljnih strank - upam, da kakšna

- napak – upam , da nič kritičnih ))

- persenov 0, lekadolov 2

Ampak največja komedija je bila včeraj/danes na pošti. Zakaj včeraj/danes. Zato, ker sem 23:10 vstopila v pošto z zdanjima dvema bilancama za oddajo in se zaletela v gnečno čakajočih. Polna optimizma se postavim nekje zadaj. 23:40 nam arogenten posmehljiv glas sporoči: “… po 24:00 se bodo datumi samodejno premaknili na 01.04.2008″. Isto posmehljivo sporočilo posreduje še ob 23:55.

In …. ja kaj in, nismo oddali 31.3.2008. Kar je res, a vendarle ni res. Na priporoki in poštnem štemplju, na katerem se je datum samodejno premaknil (take štamplje si tudi sama želim, kjer se datumi samodejno premikajo), je datum 01.04.2008, medtem ko je na računu datum 31.03.2008.

Merodajen je račun, pošta je bila oddana 31.3.2008! Jeah, pa sem zmagala!

In s sotrpini si tokrat nismo rekli Ob letu osorej, ker bomo naslednje leto oddajali zaključne račune elektronsko. Tako določa zakon. Ampak me je strah, se bo ob takem pritisku ob 23:59 sesul sistem (v resnici se bo ob 12:59 in ob 23:59). To bo šele smešno.

In zato ne maram elektrosnkega pošiljanja dokumentov. Sistemu ne bom mogla rečt, da je zmanjkala točno tista ura, ki smo jo v nedeljo premaknili naprej.

Že štiri ure se prekladam in ne spravim iz sebe nič konstruktivnega. Iz sna me je predramil dober komad z radija. Nebo je bilo modro kot mirno morje, v modrino neba so se črno odtisnile veje na katere je sedel kos. Jutro je bilo obetavno. Ko sem se odločila, da ta prizor ovekovečim, je ptič odletel. Ker je bila peta ura le prezgodnja in jaz preveč izčrpana sem še mal potegnila.

In dan se je začel vrteti po svoje. Najprej fajt s tamalim. Risankam sem dokončno rekla stop, preveč jih je in igrače so tako malomarno zanemarjene, da kar boli. Revolt je bil upravičen, ampak pretežak za zgonjo uro. Za oba. Nato se vsa razdražena odpravim na petrol po sendvič in kavo. Ker jutro brez kave ni jutro in dan brez kave ni pravi. Pa se mi tam zaplete s kavo take away.  Nekje na vrhu sem spregledala drobčken napis 1. Postaviš lonček. In tako je prvo jutranjo odneslo v kanal. Mera je bila polna, čeprav sem že v naslednjem trenutku dobila kavico v lončku. (Avtomati so zato, da se lonček sam nastavi, kava sama posladka in sitna babnica čim hitreje odštorklja).

Edina misel, ki me je tolažila je, da imam v torbi spravljeno prijateljičino darilo. Lično zavito in z jasnim navodilom: “…ko prideš v službo in ko bo res kriza, ga odpri. Ne prej!…”

Če to ni kriza! In ravno pravi trenutek za tolažbo.  Odvijem in…… veš da me s takšnimi spraviš v solze. Angel poletja. Rada bi ti poslala SMS s sliko in zahvalo, pa je še GSM crknu.

Draga moja prijateljca. Ne vem zakaj, ampak zadnje čase veliko razmišljam o ljudeh, ki me obkrožate. Ugotavljam, da so naše vezi stkane že desetletje, dvajsetletje, tridesetletje. A se zavedaš, da si ti moja in jaz tvoja že tridesetletje?! In veš, med dogodke in ljudi skozi reko življenja, se pri meni naplete še glasba. No in darilo sem odpirala ob spremljavi Macy Gray Still (dobro no, ne vem s katerega albuma piše pa The wery best of…) . Naključje, ali pa ne. Poslušaj jo dobro. Res znaš poskrbet, da dan postane lepši. Rada te imam.

Danes je dan, ki smo ga dolgo in z navdušenjem čakali. Naš profesor me je zjutraj razveselil z VELIKOOO novico. Odpadel je prvi mlečni zob. Kar sam. Zgodba gre pa takole: “Zjutraj sem se zbudil, pa sem šel na okno gledat, če je kaj snega in ker ga ni bilo sem še potipal, če se zobek kaj bolj maje in…… je kar odpadel.”

In zdaj bo prišla zobna miška/vila. Zob je že pod blazino in čaka. Ampak zobna miška/vila ima problem. Le kje naj v nedeljo najde pravega transformerja. Pred časom, ko še nisem vedela čisto natančno, kaj prinašajo zobne miške/vile, sem pri Karmen, kjer štejejo že petintrideseto po vrsti, našla kar nekaj idej. Potem smo o tem še pri nas potipali in beseda je stekla nekako tako:

“Veš, ko zobek odpade, ga daš pod blazino in potem zobna miška čez noč prinese nekaj.”

“Ja, vem, meni bo prinesla transformerja!”

“Ampak zobne miške prinesejo vrečo cekinčkov.”

“Ne, transformerja morjo prnest. Optimus ni več najmočnejši, minikona more prnest”

“Veš, ampak midva sva res slišala, da prinesejo cekine.”

“Transformerje.”

“Ne, ne, cekinčke.”

“OK, potem pa ji ga ne dam.”

In teče zobka kazat babici, dediju, vsem, gledamo Živ Žav, evo risanke, neverjetno naključje, o Zobni vili, ki je bila vajenka. Gledamo se hihitamo in pade ideja.

“Ja mami, točno, zobna miška prinese transformerja, zobna vila pa cekine. Vauuu!”

OK odlično! Namesto enega Dedka Marza imamo Miklavža, Božička in Dedka Mraza, namesto ene zobne miške imamo za rezervo še vilo. In zakaj bi za veliko noč nosil darila Zajec sam, ko pa bi se mu lahko na kakšen čisto nov dan, pridružil simpatičen kosmatinec?

In hišni svet se je odločil, da nas bo obiskala zobna vila in bomo cekine nesli na banko.

Ko smo bili majhni se spominjam, da je zobna vila prišla samo ob prvem mlečnem in pustila “dinarčke”. Potem pa je zobke samo vestno zbirala. Tudi to, ni slaba ideja, a ne?

Včeraj je bila ena tistih sobot, ko se mi trije spokamo v mesto. Tržnica, kavica in na izi sprehodi po mestu. Zen bi rekel moj ljubi. Potem pa se mu pri cvetličarnah utrne misel : “…na, ti dam dnar, pa si pejd kupit rožo.”

Veš, znaš me spravit v smeh, ravno zaradi tega, te imam tako zelo rada .

Spet en zamerikaniziran praznik, ki ga je bilo nujno, res nujno posvojiti. Brez njega Slovenci ne bi bili popolni. Čakam samo, da bo kakšen pameten v parlamentu predlagal, da bi bil dela prost dan. Mogoče se tega res ne bo spomnil, ker tudi v Ameriki ta dan ni dela prost dan.

Valentinovo! Blajk!

A mi lahko kdo razloži zakaj potrebuje ljubezen svoj datum? Zakaj je potrebno v letu določit datum, ko se moramo imet vsi radi? Ali pa imeti nekoga, ki ga imamo radi?

Patetično je gledat živčne desce, ko zadnjo minuto prisopihajo iz cvetličarne in se počutijo nadvse zmagoslavno, ker so ujeli zadnjo cvetlico v izropani štacuni. Phju, sreča, da jih je kolega spomnil, ker bi itak pozabili, da morajo ta dan ženički pokazat, da jih imajo radi.

In ženičke pokorno čakajo, da se bo taisti desc spomil in jim prinesel že to ubogo rožo, ali pa vsaj en srček, ker če ne, bo že videl! Ta dan imajo rdeč andrver in nov rdeč lipstik, s posebnimi feromoni, ki obetajo nepozabljiv večer.  

In to naj bi bilo izkazovati ljubezen?

Tiste prave, veče ljubezni, ki so sposobne preživeti marsikatero grenko in postanejo skozi leta legende, ali pa ljubezni, ki so tandemi, ali pa ljubezni v paketu,… To so tiste ljubezni, ki ne potrebujejo valentinovega in ne potrebujejo srčkov in rožic in ne potrebujejo nevemkakšnega kiča.

To so ljubezni, ki imajo čisto svoj poseben datum in na ta datum je dovolj objem, je dovolj poljub in iskrena iskra v očeh.

Prišel je tisti februar, ko bomo našega tamauga vpisali v šolo. In nam je na prvem roditeljskem sestanku ravnateljica zaupala, da lahko na vpisni list napišemo s kom bi rad naš otrok bil v razredu. Je završalo med nami, starši, hura. Pa nimamo težav, naši bodo skupaj, naprej. Naše dete je zaveznik s tremi ostalimi dečki že celo večnost. Že iz jasli. Ma kaj zaveznik, tamali so spletli trdne prijateljske vezi in so ves čas čisto pravi prijatelji. Vsi za enega, eden za vse. Njihova skupna točka so bili, včasih, res dolgo nazaj telebajski, ki so se transformirali v ninđe želve, te pa so se transformirale v transformerje s primesmi power rejnđerjev. Groza. Ampak, temu se ne da upirat, verjemite,  da sem se proti ninđam borila eno leto. Ampak one so štiri, jaz ena, bad guy, mama. Pa sem klonila in dovolila vstop v našo bajto vsem tem nagnusnim prikaznim in zanje celo pokazala zanimanje. Ampak mejo sem obdržala, ki bo padla, če ne prej  naslednjega pusta zagotovo. Nima smisla se upirat, želje so prevelike.

In sedaj me, kot ponavadi grize črviček. Ali naj bodo skupaj, ali je bolje, da kot skupinica ne bi bili skupaj. Treba si je priznati, da angelčki ravno niso. Nasprotno, starejši ko so, več si dovolijo. Brez izjeme. Jaz pa si želim, da bi naš tamau v šoli sodeloval. In ko sem se že odločila, da bomo napisali vse štiri skupaj, me na vratih vrtca prestreže ena mamica in začne debato.

“Jaz vem, s kom naš ne bo!” je rekla. In takoj zvem s kom ne. Ne, z našim bi bil, ampak z enim od ostalih prijateljev, da ne bo. Ker, ker, nočte vedet. Ker se njegov oči ukvarja s kriminalom. Pa je to čisto res. In so sedaj določeni starši čisto preplašeni, ker vedo, kakšne počenja njegov oče z ljudmi, ki se mu zamerijo. Bojda ni ravno prijazen.

Pa spet ne vem, kaj naj naredimo. Ali naj mulce ločujemo pred vstopom v šolo, ali naj bodo skupaj, pa pustimo času čas in se bomo s problemi ukvarjali, ko pridejo, ali pa naj ne vpišemo svojih želja in prepustimo stvar naključju. Mnenja so različna, moj tast z izkšnjami pravi naj jih putimo skupaj, vendarle tega dečka in mami poznamo in če pride do težav, jih bomo reševali skupaj. Pa tudi kot skupina bodo močnejši in jih starejši težje nadlegujejo kot enega samega.

Ta mami, pa na stvar gleda drugače in ima občutek, da se prijateljček že sedaj poslužuje izsiljevanja. Z izgračami. Sama te izkušnje res nimam, prej nasprotno. Zdaj pa bodi pameten.

Ej, jej, jej, jej, s čim se moramo ukvarjati, pa se šola še začela ni.

Kriva je Saša, ker je pisala članek o začetkih bloganja  in se je moj komentar preveč razlezel ter tako postal nova objava. Kako se je začelo?Nedolžnost sem zgubila pri Zlobi. Pa še zato je bil kriv moj firbec in mr. google, ker sem nekoga googlala. In najdem blog. Moj prvi v življenju. Berem. Bejba raztura, me pritegne in jo berem dan za dnem. Lahko komentiram, Zloba komentira nazaj. Vsak dan, mi je blog bolj všeč. Aha, pogruntam blogorolo. Kliknem na Blacka. Ne morem verjet, da g. Pograjc osebno bloga. Me je zmanjkalo za več ur. Odneslo me je v vesolje. Pograjca ne pozabiš nikoli. Zdaj razumem, zakaj so se mi njegove predstave tako globoko vtisnile v spomin. Z vonjem, barvo in okusom. Se spomnem še na Crnkoviča. Železni repertoar itak. In BTW na temo Pogorelića pa so bili objavljeni resnično kvalitetni, če ne celo najboljši komentarji (v moji kratki zgodovini bloganja).

In od tu naprej me je Blogrola odpeljala še do Pižame. In tako, sem postala odvisna. Od Pižame že enkrat prej, mi trije, poleti. Potem, pa me je začelo zanimat, kako ta stvar deluje, kako se nariše na zaslonu, kako se napiše. Kaj pa, če bi še jaz?!!! In vsi našteti so mi dan za dnem jemali pogum, saj se vendar ne morem kosati z njimi v pisani besedi. Potem pa je enkrat, nekdo, spet napisal nekaj tako dobrega, da sem želela komentirat, ampak za komeniranje sem se morala prijaviti. Se prijavim, ampak kje točno? Gruntam, gledam, klikam, iščem in po parih dneh se lučka posveti. In če sem se že prijavljala, nisem zgubila niti pet minut, da sem skreirala blog. No tako, pa je nastal.

In pišem, pišem drugega in hopla, komentar. Pogledam, kar dva. Še danes ne morem verjeti, ampak če bi mi kdo rekel, da mi bo prvi komentar pripopal Black, drugega pa Pograjc ali obratno, mu ne bi verjela. Eto, še enkrat potrjujem zgornjo trditev. In ko sem se že čisto zares odločila, da blog zbrišem, evo še enega komentarja. OK, ugotovila sem, da to je to in da blog ostane.

Na temi Najbolj komentiran post ever, me je Nimy naučil slikco prpopat (hvala). Vse ostalo se učim sproti.

In kaj me zanima? Še vedno ne vem, kako polinkam bloge, če napišem npr. Zloba,  ali pa kako polinkam kakšne poste. Strokovno bi temu rekli……?!  In ne, ne me poslat v RTFM, sej se hitro učim, če kdo pokaže. 

Potem, kaj za vraga pomeni: Dovoljeni so naslednji HTML ukazi:
<a href=”" mce_href=”" title=”"> <abbr title=”"> <acronym title=”"> <b> <blockquote cite=”"> <code> <em> <i> <strike> <strong> A lahko po slovensko prosim?!

Ugotavljam, da avtorji citirajo komentatorje npr:

@levinja… – bla, bla, bla –  kaj zaj, a to vedno tipkaš, ali obstaja kakšen ukaz, na tipkovnici, če je možno.

Kje se dobijo lepe slikice, z dovolj piksli, ki vsebinsko pašejo na blog in da seveda pri tem ne kršim kakšne avtorske pravice, seveda.

No, vse to me zanima.

In če rečem, da sem pa blogerka, se to sliši stokrat bolj fino kot če rečem, jest sem pa računovodkinja.

No, in ko bom znala vse to, bodo vsi omenjeni avtorji in linki aktivni.

Zdej pa je na vrsti nočni maraton v zbijanju visoke temperature škorčku. In ko bom zbrala pogum, da še mojemu dragemu vse to pokažem, bom pa čist taprava Virtualna zmeda.